SOCIALNO PODJETNIŠTVO, SOCIALNO PODJETJE IN SOCIALNA EKONOMIJA
Socialno podjetništvo je oblika podjetništva z velikim čutom odgovornosti za družbo in ljudi. Za socialno podjetništvo je značilno, da so motivi poslovanja v razreševanju socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov družbe na inovativen način. 
Osnovni namen te alternativne oblike podjetništva je tržno delovanje ob upoštevanju ostalih načel socialnega podjetništva, pri čemer so načelo neprofitnosti, načelo enakopravnosti članstva in načelo sodelovanja deležnikov pri upravljanju tisti, ki najbolj razlikujejo socialna podjetja od klasičnih gospodarskih subjektov.
Načelo neprofitnosti določa, da namen ustanovitve socialnega podjetja ni izključno pridobivanje dobička, premoženje in presežke prihodkov nad odhodki (ustvarjeni dobiček) pa se vlaga nazaj v dejavnost socialnega podjetja, torej njegova delitev ni dopustna. Načelo enakopravnosti članstva določa, da posamezni ustanovitelji ali lastniki pri odločanju nimajo prevladujočega vpliva, odločitve sprejemajo vsi člani po načelu en član – en glas, neodvisno od deleža vloženega kapitala.
Načelo sodelovanja deležnikov pri upravljanju pa določa, da se v odločanje vključujejo tudi drugi deležniki.
Socialno podjetništvo po zakonski definiciji (ZSocP-A) pomeni »trajno opravljanje podjetniške dejavnosti s proizvodnjo in prodajo proizvodov ali opravljanjem storitev na trgu, kjer ustvarjanje dobička ni glavni cilj podjetniške aktivnosti, temveč glavni cilj predstavlja doseganje socialnih oziroma družbenih učinkov«.
Socialno podjetništvo se lahko izvaja na vseh področjih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, pri čemer praksa kaže, da socialna podjetja predstavljajo nekakšen »hibrid« med javnim in zasebnim ter se običajno lotevajo izvajanja tistih dejavnosti, ki jih javni in zasebni sektor ne moreta ali ne želita realizirati v zadostnem obsegu zaradi različnih razlogov, kot na primer pomanjkanje javnih sredstev ali premajhna dobičkonosnost. Izvajanje dejavnosti socialnega podjetništva torej ni omejeno samo na integracijo ranljivih skupin na trgu dela in opravljanje socialnih storitev splošnega pomena, temveč odpira širše možnosti za generiranje socialnih inovacij. Ključno pri tem pa je, da zagotavlja (širše) družbene učinke.
Socialno podjetje je po zakonski definiciji (ZSocP-A) »nepridobitna pravna oseba, ki pridobi status socialnega podjetja in je lahko društvo, zavod, ustanova, gospodarska družba, zadruga, evropska zadruga ali druga pravna oseba zasebnega prava, ki ni ustanovljena izključno z namenom pridobivanja dobička ter premoženja ne deli, prav tako ne deli ustvarjenega presežka prihodkov nad odhodki«. Status socialnega podjetja lahko pridobi vsaka nepridobitna pravna oseba, ki se obveže, da bo delovala po enajstih načelih socialnega podjetništva, ki so: avtonomna pobuda, nepridobitnost, tržna naravnanost, vključevanje prostovoljskega dela, enakopravnost članstva, sodelovanje deležnikov pri upravljanju, pregledno poslovanje in družbeno koristno delovanje.
Socialno podjetništvo je del širšega koncepta socialne ekonomije, ki je po zakonski definiciji (ZSocP-A) opredeljena kot »ekonomija, ki jo sestavljajo socialna podjetja, zadruge, invalidska podjetja, zaposlitveni centri, nevladne organizacije (društva, zavodi, ustanove oziroma fundacije), ki niso ustanovljeni izključno z namenom pridobivanja dobička, delujejo v korist svojih članov, uporabnikov oziroma širše skupnosti in proizvajajo tržne oziroma netržne proizvode ter storitve«.
Vendar pa – za razliko od socialnih podjetij – lahko delijo dobiček, lahko opravljajo le negospodarske dejavnosti (ne velja načelo tržne naravnanosti), lastniki/ustanovitelji lahko imajo prevladujoči vpliv pri odločanju (ne velja načelo enakopravnosti članstva) ter ni nujno, da v odločanje vključujejo druge deležnike (ne velja načelo sodelovanja deležnikov pri upravljanju).
Vir in več podrobnosti najdete – klikni “TUKAJ”